Zgodnje ograje mostov so bile večinoma zgrajene iz opeke, kamna, betona ali drugih materialov, ki tvorijo trdne stene ali preproste stebre in tramove. Njihovo osrednje načelo zasnove je bilo "blokiranje", vendar so trpeli zaradi težave s popolnim oviranjem pogleda voznika in sopotnikov ter možnostjo hudih poškodb ali celo prevračanja med trdim trkom.
Z diverzifikacijo materialov so se začele množično uporabljati kovine (kot je jeklo). Ograje s stebri-iz kovinskih tramov, kot so ograje iz valovitih tramov, so postale običajne. Njihova oblikovalska filozofija je začela raziskovati "trd in mehak" pristop z uporabo nadzorovane deformacije komponent ograje za absorpcijo energije in upočasnitev vozil. Začela se je pojavljati standardizacija, ki določa različne stopnje zaščite za ograje na podlagi dejavnikov, kot sta hitrost načrtovanja ceste in sestava prometa.
Sodobni koncepti oblikovanja ograj na mostu so se razvili tako, da vključujejo blokiranje, varovanje in vodenje, nadzor tveganja potnikov in nadzor položaja vozila. Preverjanje varnosti temelji na-preizkusih trkov resničnih-vozil v polnem obsegu in računalniških simulacijah. Strukturne vrste so postale bolj raznolike, vključno z ograjami za stebre iz kovinskih tramov, betonskimi ograjami, kompozitnimi ograjami in fleksibilnimi kabelskimi ograjami. Tehnološki dosežki se odražajo v aplikacijah, kot so "SB-krilne-stenske-prehodne ograje mostov brez cestne podlage" in raznolik izbor "ograj iz kovinskih nosilcev in jeklenih ograj z valovitimi nosilci" v sodobnem inženirstvu.
Prihodnja zasnova mostne ograje teži k inteligenci in integraciji. To vključuje raziskovanje novih materialov z večjo učinkovitostjo absorpcije energije, raziskovanje integracije senzorjev v ograje in upoštevanje okoljske prilagodljivosti (kot je odpornost betona na zmrzovanje-odmrzovanje in nizko-temperaturna žilavost kovinskih materialov) in posebnih prometnih potreb (kot je zaščita težkih vozil). Njegov razvoj je od preprostega "zida" do prefinjenega "varnostnega sistema".